Prav spomnim se tistega stresnega zaključka četrtega letnika v gimnaziji. Takrat me je pred zaključkom šolanja čakala samo še splošna matura. O te pa sem slišal kar nekaj strašljivih reči. Starejše generacije so nam namreč razlagale, kako veliko so se morali učiti, da so jo opravili. Zaradi tega pa se je naravno tudi v meni razvil ta strah pred maturo.
Ker sem bil gimnazijec, pa sem moral opraviti maturo iz petih predmetov. Trije so bili fiksni. To so bili matematika, slovenščina in angleščina. Pri teh treh predmetih, pa je bila slovenščina na višjem nivoju, druga dva pa po izbiri. Tedaj pa sem si moral izbrati še dva izbirna predmeta. Med vsemi različnimi predmeti, pa sem si zbral kar fiziko in zgodovino. Fiziko zato, ker sem se nameraval odpraviti na nadaljnji študij na fakulteto za matematiko in fiziko. Zgodovina pa me je nekako vedno zanimala, tako da sem si izbral še to.
Tedaj pa se spomnim, kakšna gora snovi me je čakala. Predmeti so bili precej obširni, splošna matura pa je zahtevala znanje vsega. Zato pa je bilo najbolj pomembno to, da sem si vse skupaj dobro organiziral. Na ta način sem namreč lahko obdelal vso snov, v primernem času, tako da sem bil pripravljen na pisne izpite, oziroma pole. Ko pa sem te opravil, pa so me čakali še ustni izpiti za tiste tri glavne predmete. Ti pa so izgledali v obliki pogovora s profesorji, nekako podobno kot navadna ustna ocena pri predmetu.
Po kakšnih dveh mesecih, pa je bilo vse to za mano. Tedaj pa sem pogledal nazaj, ter sem videl, da splošna matura sploh ni tako težka in strašna, kot so mi jo predstavile starejše generacije. Res je, da sem se moral veliko učiti, vendar pa na koncu testne pole in ustni izpiti niso bili tako težki, da se jih ne bi dalo narediti.