Sprehod

Zjutraj sem vstala si skuhala kavo, ter odšla na balkon. Zame je bilo se zelo zgodaj, tako da sem se še malce prepustila jutranjemu žvrgolenju ptic in velikemu požirku kave, nakar je zapiskal telefon. Dobila sem sporočilo od kolegice, se iz otroških let. Zares se že dolgo nismo ne slišale ne videle. S svojim sporočilom me je prav zares presenetila. Tako sem se tudi v hipu zbudila. Izmenjale smo si par besed, si na hitro odgovorile kako smo, kje smo, kaj je kaj novega. Kljub temu da se nama je zares v tem času zgodilo veliko stvari si nekako nismo zaupale cisto vsega. Tako da mislim da so kar iz obeh smeri prišle le lepe in pozitivne stvari. Mislim da smo slabe obe zadržale vsaka pri sebi. Včasih smo bile tiste, ki smo si vedno vse povedale. Ampak je zares minilo ogromno časa, in je bilo nekako ne smiselno pogrevati grenke stvari ki so že sle mimo.

Sploh pa smo bile vesele da smo spet našle neko nit in tega dobrega vzdušja z nekimi negativnimi dogodki zares nekako nisem želela pokvarit. Ugotovile sva, da se obe rade sprehajava po isti poti. Vendar se zares nikoli nismo srečale. Tako je dan mineval in zunaj je bilo že toplo. Odšla sem ven na sprehod s kolegico, saj se mi je zdelo škoda biti ob takem lepem dnevu doma. Odšle smo na sprehod ob morju. Nakar smo nazaj grede srečale ravno to prijateljico s fantom, s katero smo bile dopoldne na vezi po zares dolgem času. Res smo se nasmejale druga drugi in si skočile v objem. nekaj časa smo se samo gledale. Prav zares se ni spremenila cisto nič. Morda je le zamenjala očala. Pa tudi ona je rekla, da sem se vedno ista. Ce bi se zmenile se. Res nebi srečale, pa ravno o temu. Sva debatirale dopoldne, da hodimo po isti poti a se zares nikoli ne srečamo. Zmenile smo se, da bomo sle naslednji dan na pijačo, saj smo zares veliko stvari zamudile in si imava se toliko za povedat in seveda se malce obujat spomine.

…