Na našem travniku vsako pomlad kmet posipa gnojilo za travo

Imamo res velik kos zemlje, ki je na lepi ravni lokaciji, kjer sama košnja ni težavna. Da bi kosili sami, bi sicer bilo naporno, ker je res velik travnik, tako smo ga dali v najem kmetu in on vsako pomlad posipa gnojilo za travo, ker potem trava boljše raste. Travo kosi večkrat na leto, potrebuje jo za svojo živino. Sam nima toliko travnikov, da bi imel potem še lahko seno za zimo. Tisti travnik, ko ima, tam se pase živina. 

Tako mu ogromno pomeni naš travnik, jaz sicer priznam, da mi gnojilo za travo ni ravno všeč, jaz gnojila ne bi, samo če ima potem on res boljšo travo in zato lahko večkrat kosi, potem me to ne moti. Zadnjič sem ravno bila na travniku, ko je prišel posipat gnojilo za travo in sem se morala umakniti, saj sem se igrala s sinom. 

Kaj naj rečem, če bi morali sami kositi tako velik kos travnika, bi nam to bilo naporno, sedaj ko kosi kmet, pa mi ni všeč gnojilo za travo, enkrat sem že premišljevala, da bi mu to tudi povedala, pa sem se potem odločila, da raje ne bom, ker on s tem, ko posipa gnojilo za travo, hoče samo dobro. Normalno je, da meni ne paše, ker se moji otroci valjajo po tej travi, skačejo, kotalijo. Samo za to gre, drugače bi mi bilo vseeno.

Sedaj sem se navadila na to. Dokler bo kmet kosil travo, bo tudi posipal gnojilo za travo, tako pač je, da ima potem čim več košenj na leto. Vsak to razume. Ko pa bomo spet mi kosili, pa vem, da se ne bo posipalo nobeno gnojilo, ampak se bo travnik pustil čisto naraven. Tudi to je čar travnika, da na njem rastejo različne rože v čisti naravi, brez dodatkov.

Razvijanje fotografij po vsakem lepo preživem dopustu

Jaz prav nisem ena izmed tistih, ki bi mi slike ostajale v telefonu, ko pridem z dopusta, tako kot večini sedaj, ko imamo te noro dobre telefone s fotoaparati. Jaz sem tista, ki mi razvijanje fotografij pomeni ogromno, ogromno mi pomeni, da lahko fotografijo držim v roki, ker mi je tako bolj pristno. Tako si po vsakem našem dopustu ali potovanju vedno vzamem čas za slike. 

Doma imam kar nekaj albumov, čisto nekaj drugega je, ko lahko v roke primeš album in si pogledaš slike določenega potovanja. Škoda, da ljudje ne počnejo več tega in da imajo slike shranjene na telefonu ali na računalniku. Morali bi se bolj zavedati, kako je razvijanje fotografij lepo, kako lepo je prijeti album, povečati lepo sliko za spomin. Ko so moji otroci bili manjši, sem zelo rada povečala njihove slike in jih nalimala na steno njihovih sob. 

Tako pri meni mož že ve, da ko pridemo z dopusta, da bom vse fotografije, ki so nastale, združila, naredila eno lepo mapo s slikami in naredila razvijanje fotografij, ki jih bom dala v novi album. Njemu to ne pomeni toliko kot meni, sem pa ga že videla, kako je kdaj vzel v roke album in si vzel čas, da ga je pogledal. Tako se je spomnil na naš dopust. Predvsem to šteje, da je razvijanje fotografij pomembno ravno zaradi tega, ker ko tako fizično gledamo slike, podoživljamo dogodke, kjer smo uživali in se imeli lepo. Tiste slike na računalniku niso tako zanimive in prej, ko jih najdemo, nas že mine, da bi jih sploh gledali. Če pa narediš razvijanje fotografij, vzameš album, se usedeš in v miru pogledaš vse slike določenega potovanja. Meni je to res nekaj lepega in še naprej bom skrbno delala razvijanje fotografij, pa če tudi bo vse manj tega.

Trenutno je čas, ko so razkužila vsepovsod

Kako drugače smo živeli pred enim letom, se včasih sprašujem, kako se je naše življenje lahko tako hitro spremenilo na slabše, ne morem verjeti, da sedaj živimo čisto drugače in sploh ne vem, ali se vsi sploh zavedamo tega. Maske, testi in razkužila vsepovsod. Kar grozno mi je, ko pomislim, da bo to še trajalo, najhuje pa je, da nihče ne ve, kdaj bo boljše. 

Včasih smo razmišljali čisto druge stvari, ko smo šli v trgovino ali kam drugam, sedaj pa najprej vsi pomislimo na maske, razkužila in teste. Nikakor več ne moremo, da se ne srečamo s temi stvarmi. Sama si resnično želim, da se to obdobje čim prej zaključi, da bomo lahko živeli tako, kot smo nekoč, čeprav jih veliko reče, da tako ne bomo živeli nikoli več. 

To obdobje korone jemljem čisto resno, še kako sem pozorna na maske in razkužila Biostile, do ljudi sem rezervirana, kar malo preveč, bi lahko rekla, vendar mi tako odgovarja, kajti ne počutim se prav dobro, da pa moram sedaj še prebolevati korono, za katero ne vem, kako bi odreagirala, me kar malo skrbi. Zato naredim vse potrebno, da zavarujem svoje domače in sebe. Če je le možno ne hodim nikamor, tako skrbim za svoje zdravje, da delam na imunskem sistemu, ker vem, da je ta za korono bistvenega pomena. Pravzaprav je imunski sistem pomemben za vsako bolezen, zato razkužila in maske jemljem še kako resno. Kar nekaj jih imam doma. Nekatera razkužila so za izdelke in površine, drega pa za moje roke. Vsake toliko pregledam žepe mojih najdražjih in jim dam nova razkužila Biostile, ker vem, da na njih pogosto pozabijo.

Čakam doma, da korona mine, hvaležna sem, da imam službo od doma, ker tako se zavedam, koliko manj nevarnosti je zame in za mojo družino, da se okužimo. Naj zdravje ostane in korona izgine.

Ali naši mali malčki potrebujejo prehranske dodatke omega 3

To sem se začela spraševati, ker sem slišala, kako poudarjajo, da so omega 3 ravno tako zelo pomembne za otroke. Do sedaj mojim otrokom nisem nikoli k prehrani čisto nič dodajala, od kar pa sem zasledila, na kaj vplivajo omega 3 in ker sama vem, da ga moji otroci ne dobijo dovolj z prehrano, ker jaz ne kuham čisto nič ribjega, sem se odločila, da bodo to edini dodatki, ki jih bom dajala mojim otrokom.

Jemanje omega ima vlogo pri delovanju:

  • Srca,
  • možganov,
  • z njim ohranjate vid.

To je le na kratko, a že to je bilo dovolj, da sem si mislila, da pa bi res bilo narobe, če moji otroci omega 3 ne bi dobili v zadostni količini. Drugače nimam rada nobenih prehranskih dodatkov, sama skušam, da moji otroci dobijo ve preko hrane, a res, da omega 3 pa je edino, kar bi lahko moji otroci potrebovali kot dodatke k prehrani, ne vem zakaj, že moji starši niso nikoli pripravljali rib, tako jih sedaj ne pripravljam tudi jaz. Nekako sem se tako navadila, ker sem vedno poslušala, kako je mojemu očetu po ribah slabo in to mi je ostalo v spominu. A sedaj ko vem, kako so omega 3 pomembne za naše telo, sedaj bom to popravila tako, da bom otrokom kupovala kapsule in jih bodo jemali. 

Jaz si jih ne bom kupila, jaz bi raje pila ribje olje, tako kot so ga včasih, mogoče si v prihodnosti res kupim ribje olje, otrokom pa bom kupila najmanjše omega 3 kapsule, ker drugače jih ne bodo hoteli pogoltniti, to ni tako enostavno. Še to, da jih kupim in oni jih ne bodo jedli. 

Zdravje je na prvem mestu in če so res omega 3 maščobne kisline tako pomembne za možgane, srce in vid, potem ne vidim razloga, da otroci ne bi jemali kapsul, ker rib še naprej ne bom pripravljala.

Stresla me je elektrika, kaj pa zdaj?

Že kar nekaj časa prosim očeta, da zamenja vse električne vtičnice po stanovanju. Da bi to čim prej opravil, sem mu že pred tednom dni kupila nove okvirje za zamenjavo starih, umazanih električnih vtičnic, ki niso bile zamenjane že dolgo let. Kar nekajkrat sem ga prosila, da uredi to zadevo. Očitno je bilo, da so moje prošnje naletele na gluha ušesa, zato sem se odločila, da zadevo vzamem v svoje roke. Vse je potekalo brez težav, dokler me ni stresla elektrika, in to tako močno, da sem obležala na tleh.

Šele po nekaj sekundah, ko sem prišla k sebi, sem se začela zavedati, kaj se je pravzaprav zgodilo. Občutka, kako je, ko te strese elektrika, se ne da opisati z eno besedo. Po telesu se ti kar naenkrat začne ustvarjati napetost, pojavi se pisk v ušesu, pred očmi se ti zablešči, kot da bi te nekdo ravnokar slikal z bliskavico na fotoaparatu. Vrglo me je na tla in tam sem obležala za nekaj sekund. Ko sem odprla oči, sem zagledala prestrašen obraz očeta, ki me je ponavljajoče spraševal, ali sem v redu. Počasi me je dvignil in še vedno precej zaskrbljeno buljil vame. Povedal mi je, da me je stresla elektrika in da bom verjetno morala obiskati zdravnika. Kako močna elektrika me je stresla, si v tistem trenutku niti nisem želela vedeti. Njegov odgovor bi me verjetno še bolj pahnil v paniko. 

Hitro sem zbrala misli, saj nisem želela pokazati strahu pred očetom. Spomnim se, da sem le jezno pripomnila nekaj o elektriki, nato pa pobrala orodje, nove vtičnice in odšla iz dnevne sobe proti kuhinji. Po nekaj minutah je s sklonjeno glavo za menoj prišel tudi oče, ki je priznal, da me je elektrika stresla zaradi njega. Če bi se menjave električnih vtičnic lotil sam, do tega verjetno ne bi prišlo. Ima prav? Pa saj ni važno, z menoj je vse v najlepšem redu in to je najbolj pomembno.