Ko sem se enkrat preselila na svoje, se mi je zdelo, kot da je čas mineval res zelo hitro. Kar naenkrat je minilo nekaj mesecev in ugotovila sem, da v teh mesecih res nisem videla svoje babice niti enkrat. To me je res močno zabolelo in zato sem se odločila, da grem za vikend k njej. Pri njej sem preživela cel vikend in tudi ti zelo veliko stvari ugotovila. Ena izmed glavnih stvari, ki me je najbolj motila, je bila ta, da ni dobro slišala. Vsak stavek sem morala dobesedno ponoviti dvakrat in to se mi ni zdelo v redu. Ravno zato sem ta problem tudi izpostavila pri babici in babica je tudi sama priznala, da res slabo sliši in da ne ve kaj narediti. Zdravniki so nekaj, kar sama res ni marala, ampak jaz sem vedela, da mora iti na pregled sluha. Ugotovili smo, da bo potrebovala slušni aparat. Tega se ni najbolj veselila, saj jo je skrbelo to, da jo bo ta slušni aparat motil.
Jaz sem vabi si rekla, da ne more vedeti, dokler ne bo preizkusila in zato smo ta slušni aparat tudi vzeli ter ga preizkusili. Babica je prvi dan res zelo težko dobila ta dober občutek glede tega slušnega aparata, saj je vedela, da ima nekaj na ušesih in je to tudi čutila. Po nekaj dneh je končno nekako pozabila da ima slušni aparat. Takrat me je tudi poklicala in je rekla, da se je končno navadila in da končno zelo lepo sliši in nobenemu več ne gre na živce. Prej so seveda vsi zavijali z očmi, ko so morali povedati stvari dvakrat. Sedaj pa so vsi zelo presenečeni, ko vidijo, da je enkrat popolnoma dovolj. Bila sem res zelo vesela, ko sem slišala te novice, saj sem vedela, da se bo tako tudi ona boljše počutila. Tukaj ni šlo za to, da bi ugodila vsem okoli sebe, ampak predvsem, da se bo ona dobro počutile in da ne bo imela občutek, kot da je odveč oziroma da je noben ne mara.