Prišel je čas, ko se nabirajo orehi. Ker jih pri nas nimamo, me je prijatlejica prosila, če bi si vzela en dan prosto in prišla k njej pobirat orehe in da naj z seboj prinesem zaščitne rokavice, ker drugače moji nohti ne bodo več lepi. Pri njej je šlo tako, da če si prišel pobirat orehe, si si jih lahko vzel za domov. Tako sem šla z veseljem, ker sem se dobro zavedala, kaj pomeni, če imaš doma domače orehe. Tako sem prišla ze zgodaj zjutraj, tako kot je bilo dogovorjeno, le da sem zaščitne rokavice pustila doma. Prijateljica na to ni bila pozorna, sama pa tudi nisem hotela reči, da sem jih pozabila, ker mi je celo napisala, da jih naj ne pozabim. Ko smo začeli delati in mi je prinesla prvo pijačo, me je vprašala: Kje imaš zaščitne rokavice?
Nisem vedela, kako naj ji povem, da sem jih pozabila. Nisem niti potrebovala, že je ona v roki držala nove zaščitne rokavice in mi rekla, naj si jih takoj nadanem, ker imajo orehi res posebno zeleno barvo, ki ne gre tako zlahka dol. Imela je prav, čeprav sem 5 ur pobirala orehe z rokavicami, je bila dovolj tista ena ura, da sem imela grde nohte. Doma nisem mogla sprati zelene barve in tako sem morala drugi dan v službo z takšnimi nohti in obarvanimi prsti. Res mi je bilo nerodno, ko sem morala pokazati svoje roke. Sedaj vem, da bom naslednjič takoj dala gor zaščitne rokavice, če pa jih ne bom imela, pa ne bom začela prej delati, dokler jih ne dobim.
Prijatlejici je še danes žal, da ji nisem takoj povedala. Kajti navajena je, da ko ljudje pridejo pobirat orehe, da nimajo zaščitnih rokavic, zato ima ona vedno na zalogi zaščitne rokavice, saj dobro ve, kako fajn je, ko po celem dnevu pobiranja orehov nimaš zelenih rok.